Zemljevid - Idrija

Idrija (, v starejših virih Zgornja Idrija; (Ober)idria, Idria) je mesto s skoraj 6.000 prebivalci v Republiki Sloveniji, sedež istoimenske občine, in upravno središče. Leži v severozahodnem delu Slovenije, na stičišču predalpskega in dinarskega sveta. Mestni predeli so: Lejnštat, Prejnuta, Žabja vas, Riže, Grapa, Pront, Kalvin, Zaspana grapa, Podgora, Na Luži, Brusovše, Zagoda, Podroteja.

Ok. 4 km nižje ob toku Idrijce leži Spodnja Idrija, ki je samostojno naselje, drugo največje v občini Idrija.

Okolica Idrije je bila zaradi razgibanega površja, slabih naravnih možnosti in odročne lege zelo redko poseljena pokrajina. Za širšo okolico Idrije se časa naseljevanja ne more natančno datirati, je pa vendarle jasno, da se je močnejše priseljevanje na to območje začelo šele z odkritjem živega srebra v idrijski kotlini. Konec 15. stoletja, vsaj tako namreč pravi legenda, je škafar na območju današnje Idrije odkril živo srebro. To pa je imelo velik gospodarski, razvojni in poselitveni pomen. Rudnik v Idriji se je hitro širil in pridobival na pomenu, hkrati z njim je rasla tudi Idrija.

Ob izrazito moškem delu v rudniku so ženske doma razvijale svoje ročne spretnosti in kulinariko. Danes so poleg rudnika svetovno znane tudi idrijske čipke in idrijski žlikrofi, ki so tudi evropsko zaščiteni.

Geopark Idrija, ki zaradi izjemne naravne dediščine sodi med najzanimivejše parke v Evropi, obsega celotno območje občine Idrija.

Idrija se ponaša z nazivoma Alpsko mesto leta 2011 in Evropska destinacija odličnosti za leto 2011 (EDEN). Poznana je po drugem največjem rudniku živega srebra na svetu, takoj za španskim Almadenom. Bogata dediščina obeh rudnikov je od 30. junija 2012 umeščena na UNESCOV seznam svetovne dediščine.

Če govorimo o Idriji, ne moremo mimo rudnika živega srebra. Idrija danes najverjetneje sploh ne bi obstajala, če konec 15. stoletja na tem območju ne bi odkrili zelo bogatega nahajališča živosrebrne rude. Po legendi je leta 1490 škafar, izdelovalec lesenih posod, v potoku na območju sedanje Idrije odkril svetlikajočo se snov, za katero se je kasneje ugotovilo, da je živo srebro. Na tem mestu so rudarji v spomin na odkritje že leta 1500 postavili kapelico (in kasneje cerkev Svete Trojice).

Kmalu so se začeli priseljevati rudarji iz nemških, italijanskih in čeških dežel, ki so iskali rudo. Večjega odkritja ni bilo do 22. junija 1508, ko so rudarji odkrili veliko živosrebno žilo. Zaradi pomembnosti odkritja se na ta dan praznuje praznik Občine Idrija, sv. Ahac, ki goduje na ta dan, pa je postal zavetnik idrijskih rudarjev. Med letoma 1522–1533 je bil zgrajen Grad Gewerkenegg, ki je služil kot rudniški grad za domovanje uprave in skladiščenje živega srebra.

Rudnik živega srebra se je celotno 16. stoletje postopoma razvijal, vendar zaradi sporov med družbami privatnih podjetnikov ni prišlo do večjega razvoja in vlaganj. Leta 1575 je idrijski rudnik prišel neposredno pod upravo habsburškega dvora, kar je privedlo do razširitve in modernizacije samega podjetja. V 17. stoletju je Idrija prerasla v trg, a šele razsvetljensko 18. stoletje ji je prineslo pravi vzpon. Rudnik se je širil in posodabljal, letno so pridobili med 600 in 700 ton živega srebra, zaposloval pa je 1350 delavcev. Z denarjem od idrijskega rudnika se je pokrilo 5 % proračunskih izdatkov avstrijskega cesarstva. Tržno naselje je dobilo mestne pravice in se do konca stoletja razvilo v drugo največje mesto dežele Kranjske, takoj za Ljubljano. Idrija je pričela dobivati bolj urbano podobo, v tem času je bilo zgrajeno novo žitno skladišče ter gledališče, organizirane so bile tako strokovne kot ljudske šole ter nujno potrebna zdravstvena služba. Na robu mesta na vrhu hriba je locirana Psihiatrična bolnišnica Idrija, ki pokriva tudi celotno Primorsko.

Ob koncu 18. stoletja je v Idriji prebivalo že okoli 3600 ljudi. V 19. stoletju in vse do prve svetovne vojne je bil rudnik med najuspešnejšimi državnimi podjetji. V času 1. svetovne vojne ter med italijansko okupacijo (1918–1943) pa je rudnik začel stagnirati, še slabši časi so se mu pisali med nemško okupacijo (1943–1945). Po vojni so pri rudniku stekla obnovitvena dela, v 50. letih pa so izvedli še zadnjo modernizacijo obratov in naprav. V 60. letih se je začelo zadnje zlato obdobje rudnika, ko so bili tako poslovni kot proizvodni rezultati na zavidljivi ravni. Cene živega srebra na newyorški borzi so bile visoke, leta 1965 je celo padel rekord. Sredi sedemdesetih let pa se pojavi kriza na trgu živega srebra. Živo srebro, ki se je uporabljalo pri amalgamiranju, v medicini, vojni industriji, elektroindustriji, industriji joda, klora in barv ter seveda v znanosti, so počasi začeli nadomeščati z okolju in človeku bolj prijaznimi materiali. Ko je rudnik leta 1977 začasno ustavil proizvodnjo, je bil to velik šok tako za ljudi, ki so z rudnikom živeli ter v njem delali, kot tudi za samo Občino Idrija. Ker se cene živega srebra niso dvignile, so leta 1988 stekla vsa dela, ki so bila potrebna za stalno zaprtje rudnika.